Zjamran blog hiper dobrovoljnega norca po imenu AleŠ, večini poznan kot SUXA

Včerajšnje pisanje bo imelo kar nadaljevanje Mi je pozneje prešinilo v glavo še nekaj. In sicer koliko hrani daje okusa sam izgled. Po mojem mnenju ogromno. Če je neka stvar lepo servirana na krožniku jo kot pravimo pojemo že z očmi, če pa je le nekaj stvari nametanih na krožnik pa je edini cilj - ako je lakota zadosti velika pojesti stvar do konca ali pa do meje, ko naši notranji organi ne bodo več spuščali čudnih zvokov ob katerih se bomo v družbi veselo pretvarjali, da pač ne prihajajo od nas in odšli do mize.

Kako bolj okusna hrana izgleda izpod rok Jamieja, ki mimogrede za moje pojme pretirava z začimbami (po mojem tip več zapravi za začimbe kot za meso :)), ko človek vidi, da jo pripravlja z veseljem in strastjo, kot hrana izpod rok kuharice v menzi, ki dela tam samo zato, da se vsakega 15. v mesecu na njen račun vsuje nekaj eurčkov, ne sekira pa se ravno, kako je hrana “nabasana” na kroćniku in kako razkuhana je zelenjava

Sicer pa je zajtrk za nekatere najpomembnejši obrok dneva, ki si ga ponavadi privoščimo doma preden oddidemo. Za nekatere užitek, za druge nujno zlo, za tretje nepotreben. No ja tudi sam nikoli ne zajtrkujem razen, če sem doma. Takrat pa so stvari jasne; margarina, maslo, med, marmelada, kosmiči in podobne stvari bodo kar lepo ostale v hladilniku. Skoraj nikoli jih ni na jedilniku. Ponavadi si privoščim kaj bolj konkretnega - ja ja saj vem, da to ni ravno zdravo, toda kaj za vraga pa današnji dan je še zravega?!

Tako še nekaj malega o hrani, sedaj pa Vam prisegam, da nekaj časa o njej ne bo brati na mojem blogu…..če ne bom izgledal kot kakšen zasvojenec s hrano pa brez skrbi, pri svoji starogrški atletski postavi (ja ja you wish - tisti, ki me poznate se nehajte smejati in berite naprej) se mi tega res ni treba bati…..

Modrost:“Ko si sit moraš biti vedno še vsaj malo lačen”

lp AleŠ

Danes pišem malo bolj pozno, ko so nekateri že pri kosilu. In kaj je lahko boljša tema današnjih pisarij kot kuhanje.

Marsikje  dandanes pomeni kuhanje mikrovalovno pečico in paket predpripravljene hrane (no ja dobra ideja za romantično večerjo, ki jo pripraviš za svojo drago…prav gotovo bo navdušena nad tvojih kuharskim znanjem le embalažo pospravi v sosedov smetnjak - nikoli se ne ve), tu in tam kuhajo prejšnji dan za naslednje kosilo (jebemtiš čisto nič zanimivo, saj že prejšnji dan veš kaj bo drug dan za kosilo in ne moreš pol dopoldneva sanjariti o tem, kaj bo za kosilo oz. kaj si želiš), no ponekod pa je kosilo še vedno sveže pripravljeno in skuhano vsak dan sproti - čeprav so ti primeri v današnjem norem svetu redki.

Je pa ena prednost tistega drugega načina kuhanja. Kakšna? No ja vsi vemo, da so jedi “na žlico” najboljše takrat, ko so enkrat, dvakrat, stokrat pogrete…jim da to še dodaten okus (no ja okusi so različni ampak jaz pač mislim tako) in nikdar ne bom pozabil tistega odličnega golaža na koči na Vršiču, ko smo po celem dnevu hoje iz Tamarja na Jalovec in nato na Vršič sedli za mizo in si privoščili pošteno malico. Sicer še danes nisem prepričan ali je bil res tako dober ali pa sem le jaz bil tako lačen Vem le to, da je eden izmed nas vprašal oskrbnika, če je že 100x pogret in se je ta samo nasmejal in rekel:”Fantje ste ja v planinah.”  Mislim, da je povedal vse.

Sicer pa tudi sam kdaj kaj skuham. Sicer še nimam najvišjih kuharskih priznanj, ne bom pa rekel da jih v kratkem ne pričakujem Če kuham moram imeti čas…da lahko uporabiš malo domišljije in eksperimentiraš. Ponavadi je vse skupaj potem všeč tudi ostalim, le enkrat sem menda res pretiraval pri pikantnosti - meni se ni zdelo. In še čisto živi so spomini, ko sva s prijateljem v Mariboru kuhala kosila, najprej za sebe, nato je poleg jedla še cimra (jej sva jo razvajala ona pa še posode ni pomila ), no ja na koncu sva kuhala za 6-8 ljudi. Pa ne vem ali niso imeli iti kam drugam ali pa je bilo tako dobro Verjamem, da drugo - samozavest serijsko.

No pa naj bo dovolj, če bom še malo govoril o hrani in kosilu bom postal še lačen Danes ne kuham sam, pa iz kuhinje vseeno diši (in nič po pogreti hrani)

Modrost:“Kuhalnica je multifunkcionalna, paše v lonec pa še na rit”

lp AleŠ

Zadnje čase na svoj elektronski predal dobivam čudna sporočila. Čudna? Emm ja; kljub svojim “rosnim” letom mi neki strici iz Amerike ponujajo modre tablete (ojej sem pa 100% da jih pa res ne potrebujem), no ja pa še na enih stotih nagradnih igrah sem bil izbran. Sem pa res rojen pod srečno zvezdo. No ja vse skupaj gre za spam, ki ga kar lepo pospravim v smeti (spet malo sam sebe povzdigujem, sicer to avtomatsko stori program, a saj vemo, ne smemo se predat tehnologiji, da nas ne bo zamenjala).

Poleg tega pa tu in tam priroma še kakšna super truper anketa v kateri je treba napisati vse. Ja tako je anketa, ki me sprašuje o vsem. No nimam nič proti, nimam kaj skrivati, le sedaj se pač ne bom več mogel izogniti pijači za rojstni dan - emšo pove preveč pa še lagati o tem koliko sem star ne bo več šlo (se ni za sekirat, še vedno mi ostaja najboljša laž, da sva z bratom samo soseda hehe).

In potem na koncu danes v svoj elektronski predal (mimogrede danes sem priden - saj sem vedno a danes celo delam -  na radiu in baje ne smem pisati objav med delovnim časom…upppppps). prejmem še nek čuden mail z vabilom na razstavo o nekih erotičnih doživetjih ojej nič narobe le pošiljatelj mi ne ustreza…se bo res potrebno malo pazit

Modrost:“Spam samo dviguje ego”

lp AleŠ

V življenju se nam venomer pojavljajo neki izzivi. Je res? Absolutno (srmkci bi vsi v en glas zatulili absosmrkno). Na nas pa je ali izzive sprejmemo ali pa jih zavrnemo.

Pravijo, da moramo za nekatere stvari imeti kaj med nogami….no ja moška populacija bi naj to imela že v “osnovni opremi”, pa saj smo že od pradavnine znani kot lovci in neustašljivi - še posebej če se je potrebno postaviti pred kakšno pripadnico nasprotnega spola. Izzivi pa nas vedno postavljajo pred dilemo. Vedno se lahko vprašamo, če neka stvar je zame ali mi bo uspelo??? Kjer je volja tam je pot pravijo  - pa tudi če je ta pot luknjasta kot slovenske ceste, ali kolovozi bolje rečeno. Sam vedno pravim, da so izzivi zato, da se jih lotimo. Če nam uspejo superca, če nam ne nam mora to dati novih moči…čeprav pa ni vedno lahko….

Pravkar sem dobil nov izziv…kako in kaj ne povem, naj ostane zaenkrat še skrivnost je pa nekaj novega in mislim, da se ga bom lotil - morda mi celo uspe…kaj več pa kdaj drugič

Modrost:“Izziv je smisel napredka”

lp AleŠ

Pravljica o malo bolj pametni princeski….

Pred davnimi časi je v deželi daleč od tod, za sedmimi gorami in tremi
jezeri, lepa, samostojna in samozavestna princesa naletela na žabo.
Žaba je skočila princesi v naročje in rekla: Sladka gospa, nekoč sem bil
čeden princ, potem pa me je hudobna čarovnica začarala. En sam tvoj
poljub je potreben, pa se bom spet spremenil v prisrčnega mladega
princa, kakršen sem v resnici. Potem, ljuba moja, se lahko poročiva
in si narediva dom v tvojem gradu, kjer mi boš lahko kuhala, prala,
prenašala moje otroke in mi boš za vse večne čase hvaležna in srečna,
ker lahko tako živiš.

… Ko se je tistega večera princesa mastila z rahlo ocvrtimi žabjimi
kraki, se je hihitala sama pri sebi in si mislila: ma ko te jebe!

lp AleŠ

Danes je 25. maj ko smo ali so v rajnki Jugi proslavljali dan mladosti. Takrat je predsednik Tito praznoval svoj rojstni dan in njegovi podrejeni si kar niso mogli izmisliti kako bi še ustregli predsedniku. In izmislili so si Titovo štafeto oziroma štafeto mladosti.

In je bil cel kraval okoli te štafete….priznam nisem nikdar doživel te štafete oziroma se je ne spominjam, bil sem zadnja generacija pionirčkov, ki pa smo bili že tako bolj za lase privlečeni, sicer ste pionirčki a rutice in titovke ni bilo….smo oz. so pač že vsi vedeli, da je Jugoslavija tik pred propadom oziroma razpadom, Tito pa je tudi bil že 10 let pod rušo in ni mogel odrediti sprehoda na goli otok :)  Zadnja titova štafeta mladosti je, če prav vem potekala let 1987, ko je bil Tito že 7 let pod rušo…..no ja takrat mu najbrš ni kaj veliko več pomenila. Sicer pa je zadnja Titova štafeta, ki jo je stari še dobil v roke krenila iz Slovenije, natančneje 24. marca 1979 iz Raven na Koroškem. Seveda je bila štafeta tudi leta 1980 a je Matilda prej vzela Maršala preden je le ta dobil štafetno palico. Kje se je končala štafeta leta 1980….no to pa je že druga zgodba, kogar koli boš vprašal bo povedal drugače

Pa v  bistvu  to sploh ni pomembno. Pomembno je to, da se je nekaj dogajalo, da je narod padal v trans, ko so mimo njih tekli “najbolji omladinci”

Modrost: “Vsak prinaša veselje v prostor nekdo s svojim prihodom, nekdo s svojim odhodom”

lp AleŠ

Vsak človek pravi, da je otroštvo najlepši del življenja. Takrat pač nimamo nobenih skrbi, pa še vsi pazijo na nas, da se nam kaj slučajno ne zgodi. Se strinjam, marsikdaj rečem, ko vidim kakšnega otroka, da sploh ne vedo, kako lepo jim je

No pa ne bi danes filozofirali o otroštvu mi je bolj zanimivo nekaj drugega. Marsikdaj sem, ko sem bil še majhen oz. otrok razmišljal o tem, kaj bom sam nekoč povedal svojim otrokom, kakšna je razlika med časom, ko sem bil sam otrok in časom, ko bodo - če bodo živeli moji otroci. Najbrš ni med nami nikogar, ki se ne bi spomnil pripovedi svojih staršev o njihovem otroštvu, o stvareh, ki so jih imeli in stvareh, ki jih takrat pač ni bilo.

Sam sem otroštvo preživljal v najbolj “spufanih” časih rajnke Juge. Tako je že sedaj, ko jih štejem nekaj čez 20 že ogromno razlik. Kaj hočemo življenje pač gre naprej. In ko samo pomislim, koliko je bila takrat vredna ena kinder jajčka ali ena milka, ki so jo prinesli iz Avstrije (seveda poleg kave, banan, pomaranč, riža in ostalih stvari, katere so vsaj v naših koncih ljudje redno hodili kupovati v Avstrijo, ker jih pač pri nas ni bilo oz. so bile drage kot žafran) se samo nasmehnem. Danes je to nekaj samoumevnega. Ali pa Jolly barvice; še vedno mi je živo v spominu tisti dan, ko sta naša dva odšla v Avstrijo in smo vsi trije otroci pričakovali jolly barvice….no ja seveda z bratom in sosedovim nismo imeli mira in smo pač ušpičili marsikatero. Tako je bilo tudi tisti dan in ni moglo biti večje kazni kot grožnja, da z barvicami ne bo nič.  No pozneje sem jih vseeno dobil. Veliko je bilo še takšnih stvari, ki si jih z željo pričakoval, pa jih današnji otroci srečujejo na vsakem koraku.

Ko tako malo pomislim nazaj se mi zdijo nekatere stvari kar smešne, ko pa so danes nekaj samoumevnega. Pa vseeeno sem vesel, da je bilo tako. Da so bili to še časi, ko v vsaki hiši ni kraljeval računalnik, ko so bili na televiziji samo trije programi (kabelska televizija pač še ni prišla v naše kraje) in smo se otroci zbrali skupaj, se podili po bližnjih gozdovih, raziskovali, izdelovali “bunkerje” in podobno. Bilo je lepo, sam imam na ta čas zelo lepe spomine, pa čeprav ni bilo vsega kot je danes. No in zrasli smo tudi če nismo jedli ultra finih čokoladic in jogurtov, ki pomagajo pri rasti

Modrost: “Otroci izgubijo svojo iskrenost, ker jim jo prepovejo odrasli”

lp AleŠ

Huh mislim, da se je v naše kraje naselilo poletje…zunaj je kar krepko vroče in sedaj popolnoma razumem, zakaj naši bivši južni bratje Črnogorci slovijo kot len narod. Pa saj v tej vročini pa res ne moreš konju repa zdret.

Včeraj niti ni bilo tako, vročina enaka jaz pač tak kot piše v naslovu bloga. In smo šli lepo v borbo z drvmi. Z drvmi? ja točno tako z drvmi - sicer se sliši jako usekano na začetku poletja pripravljati drvi za zimo a bolje prej kot takrat, ko bi morali biti že v peči. Smo se pa malo pohecali, da bodo najbrš imele kar dvojno energijsko vrednost, ker so bile pripravljene v taki vročini. No in še ena prednost, prišparal sem za savno ;)  No nekaj čez polovico jih  že spravljenih oz. razčetverjenih čaka na kupu….ostali pridejo na vrsto, ko bo zunaj 35 stopinj….

Sicer pa sva danes zjutraj z mojo snežno zverjo odšla na “sistematski pregled” ali bolje rečeno tehnični pregled, kjer so ugotavljali, če me še varno prevaža sem in tja po naši kokoški. Menda sploh ni tako slaba, le sedež je bil potreben pogleda mojstra, pa smo že uredili. Kaj hočemo, pač ni več najmlajša in tu in tam se že prikrade kakšno popravilo. No za eno leto sva opravila, še vedno pa imam grenak priokus od ignorance zaposlenih, joj po mojem bi porabili preveč kalorij, če bi le za trenutek malo bolj prijazno pogledali ali se nasmejali (ojoj to bi po mojem za njih bilo že preveč). Mogoče pa se do naslednjega leta popravijo  - čeprav upanje je bolj majhno. Mogoče pa bi le moral biti nasprotnega spola in bi se mi tista možaka prav lepo nasmihala. Nič bat ne razmišljam o spremembi spola, sem čisto zadovoljen s tem kakor je sedaj

No in zdaj veselo na delo…

Modrost:“To da prijazen nasmeh ne stane nič, a vseeno ljudje tako varčujemo z njim……samo potrjuje mojo teorijo, da ljudje varčujejo na napačnih koncih”

lep dan AleŠ

Žal si je danes pravljica za lahko noč zaspala….več sreče jutri

lp AleŠ

Tako odločitev je padla Danes bom priden, pa ne zato, ker sicer ne bi bil ampak, danes so v planu 2 stvari in sicer; popravilo kolesa - jaaaa končno mi je uspelo nabaviti novo zračnico in zdaj jo je treba še samo zamenjati - absolutno v planu za danes in druga stvar, potrebno pripraviti moj prenosnik na ure garanja Jbg junij se približuje jaz pa enemu stricu na faksu še dolgujem ene vaje…bo treba pljunit v roke

Ja po pasmi sem čezdnevni lenuh no ni tako hudo a na žalost zvečer preden zaspim naredim plane, kaj vse moram postoriti naslednji dan, a ponavadi je tako, da si naslednji dan veliko lažje najdem drugo zaposlitev, kot tisto za katero sem se odločil prejšnji večer. Tak pač sem - no ja pa ko malo pomislim verjetno nisem tako slab, glede na to, da so po meni izdelali še eno skoraj identično kopijo (o kvaliteti le te pa kdaj drugič). Je pa res, da se  mi že “lušta” sest na bicikl in malo pognat pedala naokoli. Čeprav si včasih potem sred kakšnega klanca mislim “pa kaj mi je tega treba” mi na koncu nikoli ni žal (ista štorija kot v planinah o katerih sem pisal čisto na začetku mojega objavljanja na blogu). Tiste stvari, ki jih dolgujem faksu pa so tako nadležne, da se bom verjetno vsako minuto vprašal isto zgoraj zapisano vprašanje a odgovor je poznan: “Kar se mora ni težko”

Torej plan za danes je izdelan, kolikor se ga bo uresničilo pa mogoče jutri

lp AleŠ