Zjamran blog hiper dobrovoljnega norca po imenu AleŠ, večini poznan kot SUXA

Včeraj in danes po dolgem času spet lepa dneva - ja ja saj vem ne hvali dneva pred nočjo pa vseeno, upam, da ne bo dežja, ker ga imam že krepko zadosti. Človeka kar zmrazi, ko pogleda skozi okno pisarne in vidi kako lepo sije sonce, kako se nekateri že sprehajajo in brezskrbno uživajo (vsaj na zunaj je tako videti), vendar ni hujše nadloge od te, da pogledam skozi okno takrat, ko je ura dve.

Se boste vprašali zakaj? Zato ker je lepo vreme (sicer sem pred kratkim slišal dobro idejo za razmišljanje in sicer zakaj pri vragu pa je sončno vreme lepo in deževno slabo, morda pa je za koga ravno obratno - še nekaj kar je vsilila družba in je samoumevno) v kombinaciji z malim kazalcem na dvojki popoldanski smrtna kombinacija za mojo voljo do dela. Takrat se namreč v podjetju, kjer delam konča jutranja izmena za delavce v proizvodnji, mene pa čaka še vsaj dve urici dela, preden tudi sam preložim preostalo delo na naslednji dan in oddidem domov.

Da ne bo pomote nič kaj nisem “fauš” tistim, ki odhajajo - zaslužili so si, delali so ravno tako dolgo kot bom jaz, pa vseeno človek hitro pomisli kako fino bi bilo končati in oditi ven na zrak. Tudi danes sem ob 14. uri pogledal skozi okno in tudi danes so se mi prikradle take misli - zato tudi pišem o tem.

Modrost: “Ako res ni nujno potrebno ne glej skozi okno - škoduje zdravju”

lp AleŠ

Dolgo časa je že minilo od takrat, ko sem zadnjič tukaj zapisal kakšno vrstico. Ni bilo pravega časa za to, pa tudi neke prave ideje ni bilo.

Danes pa sem se po dolgem času spet sprehodil po blogih, ki sem jih včasih redno prebiral, ponekod sem zapisal komentar, drugje sem samo prebral in odšel dalje - lahko bi rekli, kot na tržnici, a le da so bile tukaj povsod zanimive stvari, le tu in tam človek pač ne najde pametnega komentarja. No in ob vsem tem so se začeli obujati spomini (jah no pri čivki sem celo nekaj o tem napisal v komentarju) kako je bilo še ne tako dolgo nazaj.

Spomini so čudna reč. Skriti nekje v človeški podzavesti čakajo, da pride trenutek, ki jih prebudi na plano. Zanimivo je kako lahko samo beseda ali slika ali karkoli drugega v človeku obudi spomin na nekaj, ki s tem sploh nima razumljive povezave. Pa vendar je dobra lastnost vsega tega, da nam v mislih ostajajo večinoma tisti lepi spomini, na tiste manj lepe pa ponavadi, ako se le da pozabimo. Nočem sedaj pisati o spominih na to ali ono stvar, na to ali ono osebo, hočem povedati samo to, da je včasih žalostno, da si človek ne vzame čas za stvar ali osebo in bi jo tako rešil predpone “spomin na” in jo postavil nazaj v sedanjost…..

…ravno tako kot bi moj blog kmalu postal le spomin, a mi danes ni pustilo miru in sem moral nekaj zapisati….

 lp AleŠ